Sedela sem v klopi v tretji vrsti in gledala na tablo. No, poskušala gledati. Besede, ki jih je pisala učiteljica, niso bile jasne in ostre. Priprla sem oči, da bi jih bolje videla. Do neke mere je pomagalo. Takrat osemletna jaz nisem vedela, da je to začetek dolge poti s slabim vidom, šestimi pari očal in neštetimi kontaktnimi lečami. Starši so seveda hitro ugotovili, da slabo vidim, in dobila sem svoja prva očala, ki sem jih sovražila. Nisem jih želela nositi, ker so me bremenila, poleg tega mi moj videz z njimi nikakor ni bil všeč, kar se tudi pozneje ni spremenilo. Motila so me pri športni vzgoji, pod tušem, pri frizerju.
Pri dvanajstih letih sem doživela prvo izboljšavo, ko sem lahko začela nositi leče. Nepopisno so mi olajšale življenje, saj sem lahko živela vsaj malo bolj »normalno«. Nanos ličil ni bil več problem, športanje tudi ne, menjavanje mrzlega in toplega zraka mi ni več rosilo očal. Z manj skrbi sem lahko stopila v svet. Kljub temu pa je breme slabovidnosti ostalo. Leče in tekočina so pomenile nov strošek in novo odgovornost, vsak večer sem jih morala vzeti ven in vsako jutro znova vstaviti. Vid se mi je na dve do tri leta slabšal, dioptrija se je povzpela nad –10. Bilo mi je zelo težko. Počutila sem se obremenjeno, nihče v moji bližini ni imel tako visoke dioptrije, bila sem prisiljena stalno menjavati očala in leče, predvsem pa brez pripomočkov preprosto nisem videla …
Na istem pregledu, kjer sem dobila leče, pa sem prvič slišala tudi za možnost vstavljanja ICL leče in za VIDIM očesni center, kjer takšne posege najbolje opravijo. Prižgala se mi je iskrica upanja. In od takrat sem čakala na dan, ko si bom lahko popravila vid. Želja se mi je uresničila pri petindvajsetih letih, ko so mi starši za rojstni dan podarili poseg vstavljanja ICL leče. Nestrpno sem pričakovala dan, ko bom odprla oči in videla brez pripomočkov.
In kakšen dan je to bil! Ena najbolj pozitivnih izkušenj v mojem življenju. Posega me sploh ni bilo strah. Povsem sem zaupala očesnemu kirurgu dr. Boštjanu Drevu, ki mi je natančno pojasnil, kako bo poseg potekal, med njim pa sva se ves čas pogovarjala. Ko je rekel: »Eno oko sva zrihtala, greva na drugo,« sem bila presenečena, kako hitro je bilo vsega konec.
V trenutku, ko sem po operaciji odprla oči in (čeprav še nekoliko megleno) prebrala čas na uri, sem vedela, da se začenja moje novo življenje. Po posegu se nisem mogla nehati čuditi, da lahko jasno vidim. Da lahko preberem oglas, oddaljen sto metrov. Da lahko gledam televizijo z druge strani dnevne sobe. Da se zjutraj zbudim in kar vidim!
Če bi lahko osemletni Neli, ki je dobila prva očala in jih skrivala v žepu, povedala, kakšno razodetje bo srečanje z dr. Drevom in poseg vstavljanja ICL leče, ki mi ga je opravil, vem, da bi bila pot do tja lažja. Lažje bi prenašala slabšanje dioptrije in pozabljanje leč na potovanjih. Morda bi celo večkrat nosila očala. Vem pa, da bi se z enako vnemo veselila tega trenutka, saj je moje življenje danes neprimerno lažje in boljše. Vsem, ki nosijo očala ali leče, vztrajno ponavljam, kakšno olajšanje mi je prinesel ta poseg in kako je obogatil moje življenje.
